Sodba I Ips 418/2008

Jedro

Za kršitev pravice obrambe do zaslišanja obremenilnih prič gre, če se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na izjave teh obremenilnih prič, torej tudi, če je sodišče druge dokaze presojalo predvsem z vidika ali potrjujejo njihove navedbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.6.2007 T.Ž. spoznalo za krivo kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ), ji izreklo kazen šest let zapora, v katero ji je vštelo čas prebit v priporu, oprostilo pa jo je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.12.2007 pritožbi T.Ž. in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojene je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja naslednje kršitve:- sodba nima razlogov glede očitkov obdolženki v splošnem delu opisa kaznivega dejanja; - sodba nima razlogov glede tega, kdaj v mesecu februarju je obdolženka nabavljala kokain; - sodba ne vsebuje ocene njenega zagovora, v katerem je storitev dejanja, opisanega pod točko I./1. izreka sodbe, zanikala; - sodba ne vsebuje ocene zagovora obdolženke glede kaznivega dejanja, navedenega pod točko I./2. izreka sodbe; - ugotovitve glede količine kokaina, ki ga je obdolženka kupila, se ne ujemajo s količino kokaina, navedeno v izreku sodbe pod točko I./2., ki ga je S.K. prodal tajnemu policijskemu delavcu; - očitki obdolženki pod točko I./3. b) izreka sodbe ne v izreku, ne v razlogih sodbe niso konkretizirani tako, da bi bilo navedeno o čem in kdaj sta K. in K. obveščala Ž.; - sodba glede očitkov obdolženi pod točko I./3. c) izreka sodbe ne vsebuje ocene zagovora T.Ž., niti ne navaja nobenega dokaza za v izreku navedene trditve; - sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje kriminalistov R.D. in J.K. in tajnega policijskega delavca s psevdonimom Y. ter dokazni predlog za pribavo videoposnetkov in vsega ostalega dokaznega gradiva s strani tujih varnostnih organov, saj sodba pretežno temelji na tem gradivu; - Evropska konvencija o mednarodni pravni pomoči ne velja za izvršitev sodnih odločb, zato nizozemski varnostni organi Ž. ne bi smeli prisluškovati na podlagi odločbe slovenskega preiskovalnega sodnika.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da ni mogoče pritrditi zahtevi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe ter da so bili ukrepi prisluškovanja obsojenki na Nizozemskem izvedeni zakonito. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku. Obsojenkin zagovornik se je o njem izjavil, poudaril svoje nestrinjanje s stališči vrhovne državne tožilke ter se skliceval na navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva uveljavlja vrsto bistvenih kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za takšne kršitve gre, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da so odločilna dejstva le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva). Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih uveljavlja, da sodba nima razlogov o dejstvih in okoliščinah, ki so lahko pomembna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju kakšnega odločilnega oziroma pravno relevantnega dejstva, niso pa odločilna v smislu neposredne uporabe materialnega oziroma procesnega zakona (niso odločilna pravno relevantna dejstva).

6. Vložnik nima prav ko trdi, da sodišče ni konkretiziralo očitkov obdolženki v splošnem delu opisa kaznivega dejanja pod točko I. izreka sodbe. Sodišče je v razlogih sodbe (na straneh 55, 56, 57, 59, 60 in 61) v celoti in izčrpno obrazložilo vlogo obsojenke, ki je kot vodja hudodelske združbe na Nizozemskem nabavljala kokain ter usmerjala in dajala navodila ostalim članom združbe. Na njeno vlogo je sodišče med drugim sklepalo na podlagi posnetih telefonskih pogovorov (priloga KUTA-1), ki jih je natančno navedlo, na podlagi izpovedbe tajnega policijskega delavca M., ki je potrdil, da so Ž. imenovali "Š.", "B.", "M." ter na podlagi za transport droge prilagojenega, osebnega vozila Citroen Picasso, za katerega je ugotovilo, da so si ga lastili vsi člani hudodelske združbe.

7. Ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenke, da sodba ne vsebuje ocene zagovora obsojenke, ki je storitev dejanja opisanega pod točko I./1. sodbe zanikala ter pojasnila vsebino telefonskih pogovorov. Sodišče je v obrazložitvi sodbe (prvi odstavek na 63. strani in drugi odstavek na 67. strani) ocenilo obsojenkin zagovor glede navedenega dejanja ter ugotovilo, da mu ni verjeti, saj če bi se s S.K. pogovarjala o gumah, kakor se je zagovarjala obsojenka, bi besedo guma izrekla in jima ne bi bilo potrebno uporabljati šifer. Natančen datum nabave kokaina Ž. ne predstavlja odločilnega dejstva, ki ga izrek in razlogi sodbe ne vsebujejo, kakor napačno uveljavlja zahteva. Za konkretizacijo dejanja, opisanega pod točko I./1. izreka sodbe zadostuje, da je čas storitve kaznivega dejanja opredeljen na določeno časovno obdobje (mesec februar 2005). Pomisleki zagovornika obsojenke, da kokaina na Nizozemskem ni nabavila prav Ž., predstavljajo vprašanje dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8. Prav tako se ni mogoče strinjati z vlagateljem, da sodba ne vsebuje ocene zagovora obsojenke glede dejanja opisanega pod točko I./2. izreka sodbe. Sodišče je (na strani 71 sodbe) navedlo, da je prepričano, da so se Ž., Ž. in S. pogovarjali o kokainu in ne o nabavi kave, kakor se je zagovarjala obdolžena, saj za nabavo kave, ki jo lahko vsakdo kupi, ne bi bilo potrebno toliko dogovarjanja, pogovor pa bi potekal sproščeno.

9. Obsojenkin zagovornik navaja, da se količina kokaina, ki ga je obsojenka kupila in je navedena v razlogih sodbe, ne ujema s količino kokaina navedeno v izreku sodbe pod točko I./2. ki ga je S.K. prodal tajnemu delavcu policije, s čimer smiselno uveljavlja nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeno nasprotje ni podano, saj je sodišče prve stopnje zaključilo (prvi odstavek 72. strani sodbe), da je obsojenka vedela, da kupuje kokain zaradi nadaljnje prodaje in da ga bo S.K. prodal tajnemu policijskemu delavcu M., prav tako pa ga bo prodal še drugim osebam, na kar kaže količina kupljenega kokaina. Glede na navedeno, razkorak med količino kokaina, ki ga je obsojenka kupila na Nizozemskem (ta je večja od količine, ki je bila prodana tajnemu delavcu policije in je navedena v razlogih sodbe) in količino kokaina, ki ga je S.K. prodal tajnemu policijskemu delavcu, ne predstavlja nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi.

10. Vložnik zahteve nima prav, ko navaja, da se sodba glede očitkov obsojenki pod točko I./3. b) sklicuje zgolj na SMS sporočilo, ki ga je K. poslal Ž., sodišče pa ne konkretizira o čem sta K. in K. po telefonu obveščala Ž. ter kakšna navodila in usmeritve jima je dajala. Sodišče je v razlogih sodbe k dejanju opisanem pod točko I./3. b) izreka sodbe (na strani 79 in 80 razlogov sodbe) navedlo, da je vloga Ž. pri tem dejanju med drugim razvidna iz izpovedbe tajnega policijskega delavca M., ki je na glavni obravnavi izpovedal, da sta bila K. in K. ves čas v telefonskih stikih z neko osebo, ki sta jo seznanjala s potekom dogovorov in ki se je trudila za izvedbo poslov, ju usmerjala in jima dajala navodila. Sodišče je na podlagi navedenega in na podlagi vsebine posnetih telefonskih pogovorov, ki jo je v razlogih sodbe natančno navedlo, zaključilo, da je bila oseba, ki sta jo K. in K. obveščala in ki jima je dajala navodila prav obsojenka. Očitek zahteve, da sodišče ni konkretiziralo o čem sta K. in K. obveščala Ž. in kakšna navodila jima je dajala je povsem neutemeljen, saj je že iz samega opisa dejanja pod točko I./3. b) izreka sodbe jasno, da so se obvestila in navodila nanašala na prodajo mamil pri kateri je sodelovala obsojenka.

11. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da sodba glede očitkov obsojenki pod točko I./3 c) izreka sodbe ne vsebuje ocene njenega zagovora, niti da ne navaja dokazov za v izreku navedene trditve. Sodišče je (v prvem in tretjem odstavku na 84. strani sodbe) izrecno ocenilo ta del obsojenkinega zagovora, v katerem je trdila, da se je zanjo obremenilen pogovor nanašal na avtomobilske gume ter da se je s S. dogovarjala le za nabavo kave in da o kokainu, ki ga je K. ponujal na prodaj tajnemu policijskemu delavcu M. ni vedela ničesar. Sodišče je na vlogo obsojenke pri tej dobavi mamila sklepalo na podlagi posnetka telefonskega pogovora z dne 2.4.2005 ter na podlagi posnetkov telefonskih pogovorov, ki jih je posnela nizozemska policija iz katerih je razvidno, da je bila oseba z imenom S. dobavitelj kokaina obsojenki. Na vlogo obsojenke pri tem dejanju je sodišče sklepalo tudi na podlagi izkustvene in logične presoje okoliščin, v katerih je živela na Nizozemskem, saj je ugotovilo, da ni bila zaposlena in se je očitno preživljala z denarjem, ki ga je kot članica kriminalne združbe prejela iz poslov z mamili, na kar kaže tudi dejstvo, da je ob aretaciji imela pri sebi več kot 1000 EUR.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obsojenkine obrambe za zaslišanje obremenilnih prič R.D., katerega ime je zapisano na uradnih zaznamkih nizozemske policije, J.K., ki je naveden kot glavni inšpektor in podpisan pod uradne zaznamke in tajnega policijskega delavca s psevdonimom Y., ki je deloval na ozemlju Nemčije ter za pribavo vseh video posnetkov in vsega ostalega gradiva, ki je bilo pridobljeno s strani tujih varnostnih organov. Uveljavlja tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pribavo pooblastila preiskovalnega sodnika na Nizozemskem, s katerim je pooblastil tožilca, da je izdal ukrep o prikritih preiskovalnih ukrepih zoper obsojenko. S takšnim ravnanjem naj bi sodišče po stališču zahteve kršilo obsojenkino pravico do obrambe in točko d) tretjega odstavka 6. člena v povezavi s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri tem se zahteva sklicuje na prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenkine obrambe za zaslišanje prič R.D., J.K. in tajnega policijskega delavca z imenom Y. ni kršilo pravice obrambe do zaslišanja obremenilnih prič. Za kršitev pravice obrambe do zaslišanja obremenilnih prič gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. V obravnavanem primeru izjave navedenih prič ne predstavljajo bistvenega obremenilnega dokaza zoper obsojenko, na katerih bi izključno ali v odločilni meri temeljila pravnomočna sodba. Sodišče prve stopnje v razlogih k točki I./3. b) izreka sodbe omeni, da je bil potek dogajanja potrjen tudi z opazovanjem nemške in nizozemske policije. Takšna navedba pomeni tako le utrditev tistih ugotovitev do katerih je sodišče prišlo na podlagi drugih (odločilnih) dokazov, predvsem na podlagi izpovedbe tajnega policijskega delavca M., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi, vsebine posnetih telefonskih pogovorov in SMS sporočila in poročila, ki sta ga napisala tajna policijska delavca M. in M.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge za pribavo video posnetkov in ostalega gradiva tujih varnostnih organov ter pooblastila preiskovalnega sodnika na Nizozemskem, s katerim je pooblastil tožilca, da je izdal ukaz za izvajanje prikritih ukrepov. Na navedene video posnetke se obsodilna sodba glede obsojene T.Ž. in ostalih obsojencev ne opira. Iz uradnega zapisnika nizozemske policije R. je razvidno, da je državni tožilec pri Okrožnem sodišču v Rotterdamu dne 6.5.2005 po pooblastilu tamkajšnjega preiskovalnega sodnika ukazal izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa s prisluškovanjem in snemanjem telekomunikacij na navedenem telekomunikacijskem priključku. Zahteva za varstvo zakonitosti dopušča zgolj hipotetično možnost, da tuji varnostni organi slovenskim organom pregona niso posredovali morebitnih za obsojenko razbremenilnih dokazov, prav tako pa ne pojasni zakaj bi bilo potrebno, kljub navedeni vsebini uradnega zapisnika v pravilnost in zakonitost katere sodišče ni dvomilo, pribaviti še originalno pooblastilo nizozemskega preiskovalnega sodnika. Iz zahteve za varstvo zakonitosti torej ni razvidno kako naj bi zavrnitev domnevno razbremenilnih dokazov vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, zato Vrhovno sodišče njenih trditev v tej smeri ni moglo preizkusiti.

15. Ni se mogoče strinjati z zahtevo za varstvo zakonitosti, kolikor zatrjuje, da so nizozemski varnostni organi obsojenki prisluškovali na podlagi odločbe slovenskega preiskovalnega sodnika, kar pa ne bi smeli, saj v postopku medsebojne pravne pomoči na podlagi Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah to ni predvideno oziroma ne velja za izvršitev sodnih odločb. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nizozemski organi pregona obsojencem niso prisluškovali na podlagi odredb izdanih s strani slovenskega preiskovalnega sodnika, temveč na podlagi ukaza nizozemskega tožilca, ki ga je izdal po pooblastilu preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Rotterdamu.

16. Pomisleki zahteve za varstvo zakonitosti, ali je sodišče v zvezi z zakonitostjo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov preverilo nizozemsko in nemško pravo, ne predstavljajo nobene kršitve zakona, ki bi jo bilo mogoče v tem postopku preizkušati.

C.

17. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojene T.Ž. za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Ob upoštevanju obsojenkinih premoženjskih razmer in dolgoletne zaporne kazni, ki ji je bila izrečena, je sodišče obsojenko v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 3/2007
• Sodba I Ips 277/2008
• Sodba I Ips 126/2007